Header OVOJNICA STAVBE
Zrakotesni sistemi

OVOJNICA STAVBE


Vetrotesnost zunaj

Naloga zunanjega sloja je zaščita stavbe pred padavinami in vetrom. Kot vodotesen zimski jopič mora zunanji sloj odvračati dež, sneg in veter. Strešni in fasadni trakovi OMEGA učinkovito ščitijo pred dežjem in so difuzijsko odprti. Voda in majhne snežinke, ki nastanejo pri snežnem metežu, ne morejo prodreti v stavbo in iz notranjosti stavbe se voda lahko dobro odvaja.

To omogoča:

  • trajno zaščito za les in izolacijo
  • preverjeno zaščito pred dežjem za stavbo
  • vlaga, ki je preostala po gradnji, se lahko neovirano posuši
  • stavbo je mogoče popolnoma izolirati
  • hladen zunanji zrak ne more teči skozi izolacijski material ali pod njim
  • boljšo protihrupno izolacijo pri popolnoma izoliranih gradbenih elementih

Vetrotesna izvedba

Vetrotesnost stene se zagotovi z zunanjim ometom oziroma z ustreznimi ploščami ali z lepljenjem folije za zaščito pred vetrom in dežjem pri od zadaj prezračevanih fasadah. Fasade z odprtimi fugami in steklene fasade se opremijo s fasadnimi trakovi, ki so trajno odporni proti UV svetlobi.

Veter hišo namreč nenehno obremenjuje s tlakom in srkom. Pregovoren "tornado iz vtičnice" slabo vpliva na udobje v bivalnih prostorih. Skozi netesna mesta posesan zrak se zaradi svoje večje teže od okolice premika na najnižja mesta v prostoru in se kopiči v bližini tal. Posledica so stalno hladna stopala, kar povzroča neprijeten občutek. Dobra izolacija podov, ki mejijo na klet, ne pomaga veliko, saj zunanji zrak lahko prodira v ovojnico stavbe skozi razpoke v njej. Vdor vlage v stavbo lahko povzroči poškodbe in tudi zmanjša učinkovitost protihrupne izolacije.

Standardizirana vetrotesnost

V OIB smernici 6 se zahteva vetrotesnost stavbe, v Nemčiji izvedbo sekundarne kritine ureja smernica ZVDH.

Zrakotesnost znotraj

Z zunanje strani mora biti stavba zaščitena pred vremenskimi vplivi. V notranjosti stavbe pa mora biti preprečen neoviran vdor vlage iz prostorov v samo stavbo in njeno izolacijo. Zrakotesen sloj je praviloma na tako imenovani topli strani zunanjih gradbenih elementov. Pri masivni gradnjo to nalogo prevzame večinoma notranji omet, pri leseni gradnji pa se uporablja folija za parno zavoro. Zrakotesna izvedba ovojnice stavbe je opisana v standardih in smernicah in za to obstajajo dobri razlogi. Poleg prepiha in pomanjkljive kakovosti zraka lahko nezadostno izveden zrakotesen nivo povzroči poškodbe stavbe. Če zrak iz notranjih prostorov neovirano prodira skozi fuge v hladnejša območja in tam vlaga kondenzira, se lahko razvijejo plesni in gnitje.

Od kod prihaja vodna para in kam gre?

Stanovalci stavbe v bivalnih prostorih vsakodnevno ustvarjajo vlago z dihanjem, spanjem, kuhanjem,  prhanjem, itd.. 4-člansko gospodinjstvo lahko tekom enega dne v okolje odda do 10 litrov vlage. Določen delež te vlage se iz stavbe odstrani s prezračevanjem, preostala vodna para v zraku pa ima enako težnjo kot toplota. Skuša najti pot na prosto skozi zunanje dele stavbe. Topel zrak lahko vsebuje več vlage kot hladen (npr. pri 20oC 17,3 g/m3 in pri -10oC samo 2,14 g/m3). Če se topel zrak prehitro ohladi, se izloči vlaga in nastane kondenzat. Primer: Kdorkoli je že vzel steklenico s pivom iz hladilnika, pozna ta pojav.

Difuzija - konvekcija

Čim toplejši in bolj vlažen je zrak v notranjosti, tem večji je parni tlak. Če gradbeni element ali sloj ločuje dva prostora z različnima temperaturama in vlažnostma zraka, na obeh straneh obstajata različna parcialna tlaka vodne pare. Zaradi te tlačne razlike se vodna para premika skozi gradbeni material. To imenujemo difuzija vodne pare. Pot oziroma smer je vedno od toplega proti hladnem. Zdaleč največji delež vlage uhaja iz prostora zaradi gibanja zraka, ki nastane zaradi netesnosti. Skozi steno ali strop površine 1m2 v času ogrevalne sezone preide 0,3 litra vode, skozi razpoko dolžine 20 cm in širine 2 mm navzven uide do 30 litrov vode.


OVOJNICA STAVBE 1
OVOJNICA STAVBE 2